V zibki zavesti drhti prva iskrica jaza,
mehka kakor rosa jutranje megle,
ko otrok še spi v oceanih pred-besed,
kjer glas matere ni glas,
temveč topla sled na membrani duše.

V prvem pogledu je svet še brez robov,
vse je topla maternica, ki se nadaljuje,
vse je dotik, ki ne pozna razdalje.
Svet in jaz sta eno telo,
kakor dih, ki se še ni ločil
od ritma srca nekoga drugega.

A nato pride igra senc.
Majhna roka se dotakne praznine
in praznina se odzove s tihim odmevom:
»Ti nisi jaz.«
Tu se rodi meja,
tankoživa skorja identitete,
in otrok prvič sliši kapljanje časa.

V krizah joka, v solzah preloma,
v prvem ne, ki je bolj veter kot beseda,
se rojeva notranji grad z mnogimi sobami:
arhetipi v zibkah, nagoni v hodnikih,
zavedno na oknu, ki gleda v vrt,
nezavedno v kleti, ki šepeta zgodbe prednikov.

Očetova postava, visoka kakor prva gorska veriga,
otroku pokaže, da obstajajo zakoni,
da ljubezen ima obliko strukture,
in da meja ni kazen,
temveč most k lastnemu imenu.

V igri se učí alkimije sveta:
pretapljanja strahu v simbol,
želje v risbo,
samote v imaginarnega prijatelja,
ki zna govoriti jezik notranjega prostora.

Ko pa stopi v zrcalo adolescence,
kjer se lastna podoba lomi v sto obrazov,
razume, da je Jaz nepopoln mit,
ki ga je treba vseskozi na novo izumljati.
Razvoj ni črta,
temveč spirala, ki se vrača
v iste sobe, a z drugačno svetlobo.

In odraslost?
To ni cilj,
temveč tiha zmožnost,
da držiš za roko svojega notranjega otroka
in mu dovoliš,
da te še vedno uči,
kako sanjati brez strahu.

Dejan Živko