Na črnem ozadju noči
Pa se usede na kamnitem pragu
In gleda kako se dan rojeva in umira
S tistim volkom v riti
S katerim ji je stara mama vedno grozila
Se je lepo spoprijateljila
Sto let je že od tega se ji zdi
Seveda boli
Vendar še vedno lahko poveša in dviguje glavo
Vse do tišine brezčasja
V tej tišini
Tišini ki so je polne vse samote
Na varnem čuva vse svoje bolečine
In čaka da bi jo nekdo potolažil
Četudi z brezupnostjo
Na zgubanem obrazu s pogledom
Ki je prihajal z dna utrujenih oči
Bi pozoren obiskovalec nekje globoko v ozadju
Opazil droben plamenček upanja
Koliko dnevov ki se rojevajo in umirajo
Ji je še ostalo se sprašuje in se vidi med
Nabreklimi zvezdami med katere nekako visi
Žalostna luna
Tista ki nikogar ne zanima
In je nihče ne gleda
Zdi se ji da sliši škripanje zemeljskih tečajev
Da čuti drgetanje te spoštljive starine
Ki se trudi ponovno obrniti svojo temo
Poslovila se je samo od kamnitega praga
Kot da sva ponoči skupaj hodili in šteli zvezde - ko nabreknejo, jim je blizu konec,
midve pa polni svetlega prahu, ki bi ga radi razpršili v temo. :)
Objemam te
Vem, da bi mi, z vsem srcem, pomagala objeti vse duše, ki umirajo same.
Rada te imam.
finapanmor, Kamena Strela, hvala.
Gorimo skupaj.
Mirko, tolminka hvala vama.
Pozdrav na kvadrat.
impresivna pesem, res, branka.
Popravila sem ti tole:
V tej tišini tišini ki so jo JE polne vse samote ...
LP, Lidija
Lidija, hvala za popravek in podčrtanko.
Lepo bodi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 11. 12. 2025 ob 07:28
- Prebrano 277 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 154.5