Pesem me spomni na ptičjega mladiča, ki sem ga rešila pred mrazom.

Vedno sem ga vozila s seboj, ker je moral vsako uro dobiti nekaj v kljunček.

Tako sem obiskala umirajočega pacienta, ki je bil hud ljubitelj ptic.

Prosil me je, če mu ga prinesem in to sem tudi z veseljem storila.

Držal ga je na svoji dlani in jokal. Jaz sem pa, v bolečini, iskala rešilne besede, ki jih ni bilo.

Naslednje jutro je gospod umrl, moj ptiček pa tudi.

Pa mu je manjkalo samo nekaj dni in bi vzletel.

Kako lepa in ganljiva zgpdba iz življenja. Človek, ki odhaja na drugo stran, je še posebno presunjen ob stiku s krhkim življenjcem. Hvala ker si to delila z menoj. Meni je tudi enkrat mali ptiček mladiček umrl v dlani. Premajhen je bil, ali pa ga nismo znali pravilno hraniti...