Včeraj sem večerjal z vzorniki
Jim Morrison je zamudil,
čeprav nas je prav
on povabil na
praznovanje
rojstnega dne.
Brez opravičila je
poljubil vsakega
izmed nas,
se usedel in noge,
obute v škornje,
prekrižane
vrgel na mizo.
Hrane se ni dotaknil,
naročil je rundo za vse,
steklene oči pa so
govorile,
da ne bo njegova prva.
In tudi naša ne.
Še dobro,
sicer njegovo nesmiselno
filozofiranje o kuščarju,
ki bo pojedel svet
in ga izpljunil bogu v usta,
ter ga tako zadušil,
ne bi imelo smisla.
Kuščarja bi seveda
jezdil on
in s tem postal
nov, pravičen
stvarnik.
Zaradi karizme,
ki je sevala
iz usnjenih hlač
ter bele,
z vinom polite srajce,
si brez težav predstavljam,
da bi mu množica slepo
sledila.
Z razliko,
da bi namesto nun,
njemu z veseljem
služila
razuzdana dekleta.
Do pozornosti
se je precej bolj
elegantno
dokopal
Hemingway,
ki se je mlademu kralju
plazilcev le cinično
nasmehnil.
Skozi dim pipe
je srkal martini.
Prebral nam je svojo
novo,
kratko zgodbo
o vojaku,
ki se je vrgel na mino,
da bi rešil psa.
Nekateri svetovi
se rešujejo brez
pretiranega razmišljanja.
Z nekaj besedami,
je v nas ustrelil dvom
o pogumu.
Kot
da moj ni
že dovolj
luknjast.
Balašević je imel čez glavo
govoričenja,
izgledalo je,
da je edini od njih,
ironično,
sprejel lastno smrt.
V njej je očitno
našel nov navdih,
saj je na
čudovit, ganljiv
način,
zapel najbolj
žalostne stihe.
Jim je dvignil
noge z mize,
Ernest pa je zajokal,
kot da bi znova
potreboval puško.
Naj opomnim,
da nista razumela,
o čem govori balkanski
šansonjer.
Ampak Đole se čuti,
ne razume.
Za dvig atmosfere,
je navrgel dva vica
v polomljeni angleščini
in zdaj so solze tekle
iz drugačnih razlogov.
Stol na levi
poleg mene je
bil prazen,
ker Bukowski
brez sporočila
ni prišel.
Na vrsti sem bil
torej jaz,
dvorni norček
za okroglo mizo
vitezov.
Pod njo sem
hitro zmečkal
svojo pesem.
Nedosegljivi idoli,
ki so s svojo
genialnostjo
cel večer
solili rane
moje ničevosti,
so zdaj čudno gledali,
ker sem molče
dodajal čili
na sarme.
Včeraj bi praznoval en in edini,
genijalni Jim Morrison :)
Odprite Vrata, prihajajo Vrata.
Starec Hemingwey se ustreli in je zvonilo...
Bukovski je še enega zvrnil,
Đole pa je neprekosljiv Poet.
zanimiva pesem, lepo družbo si si našel :) in zanimiv konec
tuje vzamemo za svoje, ker je vse lahko naše, če znamo sprejeti, a običajno sprejmemo le ,kar nam paše
lpi
Hvala vam za branje,
naslednjič pristavimo stole še za vas :))
Lp
Nisem zamudila na zabavo, sem t tišini podoživela ahh...dobra stara vremena :) Jim mi je prišepnil, da zdaj jezdi plamenečega zmaja in da se ima božansko kul v nebesih narejenih po meri glasbenih zvezd.
Hemingway se mi je vedno zdel preveč zatežen, po mojem se je težko prenašal, pa se je revež odpihnil, sumim pa, da je imel trpečo,cinično dušo kot praviš.
Ne sekiraj se zaradi Bukovskega, vedno je bil star faker in jebi veter non plus ultra.
Chili torej - spicy boy - be well!
Kamena Strela hvala,
ker prinašaš dobre novice Jima.
Naslednjič pa le prisedi, ti bomo z veseljem prisluhnili :)
Lepo bodi!
Nismo ujeti med preteklost in prihodnost. Počutimo se ujeti v sedanjost, ki jo največkrat zmečkamo kot pesem in odvržemo, zato nas bo večji del sedanjosti izbrisal. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 09. 12. 2025 ob 07:43
- Prebrano 346 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 208.65