Kot polomljena igrača
nekje na kupu smeti.
Kot umazana brisača,
sem na tleh kleti.

Kot nikogaršnji otrok
sem na svetu sama.
Kot nedotaknjeni obrok
ali zapuščena dama.

Kot pozabljen cvet,
uvel in posušen,
Kot zmečkan paket,
v blatu izgubljen.

Kot star kos železa
ki v dežju rjavi,
kot v jeseni breza,
ko se obleti.

Zdaj pa, vem, skomigneš:
Ah, saj ni tako!
Niti ne namigneš,
da ti je hudo.

Vem, da ne verjameš
kar ti govorim,
zato me ne objameš,
ko komaj še stojim.

Če bom zmogla stati,
bom pač stala sama,
kot da ni za vrati
prava nočna drama.

Ti pa le glej mimo,
ali pa stran steci..
Nič mi ne govori!
........
Beri mojo rimo,
ampak vsaj ne reci:
Ah, ne nori! 

Katarina Ambrož