Celo življenje že čakam,
na nekaj, nekoga.
Celo življenje le čakam.
To je edina naloga?

Nekaj, kar moglo bi biti,
ne vem točno le kaj.
Nekoga, ki moral bi priti.
Pa ni... Le zakaj?

Mogoče pa ta ne obstaja
in le v laži živim?
Mogoče me nekaj zavaja,
in le brez smisla trpim?

Nekaj mi pravi naj neham,
nenehno čakati, čakati.
A nekaj mi pravi, če neham,
tako ne morem obstati.

Začenjam zdaj novo čakanje.
začenjam novi advent.
Končujejo temne se sanje:
Rojeva se naš Zakrament.

Katarina Ambrož