Zakaj bi

Čakala na

Življenje

V pesti držim
Kanarčka poezije
Zoba ptičjo pičo
Vse male drobne
Pesmice moje duše ga
lepo hranijo

Vsakič, ko hočem odložiti penkal
Me kljune ko hudič
Direkt v hiromantično
Linijo za usodo

Ne boste doživeli
Zadoščenja te
Samoironične pesmi
Ker vem, da nihče od vas
Ne razume mojega maternega jezika

Moj jezik je tako lep, da je lep za umret
Blagozvočnost
Šepetanja listja v jeseni
In muckasto srčkana divja pošastka
Sta rezervirana samo za izbrance
Dva milijona nas je takih endemitov

Sprašujem pa se zakaj
Me ta kanarček kar naprej
Kljuva in prisiljuje
V pisanje pesmi

Ko bi vsaj bil kolibri
Doma imam mačjega mladička
Urim ga, da bo enkrat
Ko zraste ujel in fental
Presnetega kanarčka

Pa jebemti, res,
Poezija vendar ni rumene
Barve
Prej je akvamarin ali ametist

Zdaj veste zakaj torej
pišem
Poezijo
Zaradi rumene tečnobe

In zakaj kot bolnik hlepim

po odzivu
Po lajkcih
(Ni pence starči
Sam dej srčka
Al pa palček
Stegn navzgor)

Če sem v prvi vrsti kreator
Ki se mu ne sanja od kod
Vsi ti umotvori

V bistvu pa:
Pesem je sama sebi namen
Njen nous je v tem, da biva
Me močno lopne po betici
In zavpije- zbudi se iz otopelosti!