V tvojem glavišču,

tistem mehkem kostanju,

kjer se rodijo samo misli,

ki bi jih še molj izpljunil,

živi božanstvo:

sveti strah pred Romi.

Mali domačijski bog,

narejen iz sline in govoric,

iz "rekla soseda"

in "veš, kako je z njimi".

Vsak dan mu prineseš daritev:

en predsodek,

dva stereotipa,

tri servitete sovraštva,

za posladek pa še eno anekdoto,

ki si si jo izmislil, medtem ko si pil pivo

in udarjal po mizi,

ker tako zveniš bolj resen.

Tvoja duša je kot javno stranišče:

polna grafitov,

ki jih pusti vsak naključni mimoidoči,

dokler na koncu še sam verjameš,

da si samo stenska površina

za tuje strahove.

A ne, prijatelj:

Ti si njihov prostovoljni kustos,

krvosledniški zbiratelj gnusa.

Romi so  krivi za vse:

za vreme,

za inflacijo,

za tisti občutek v prsih,

ko veš, da tvoje življenje

ni izpadlo tako veličastno,

kot si si lagal pri dvajsetih.

Lažje je kazati s prstom

kot sprejeti odgovornost.

Navsezadnje -

prstov imaš deset,

odgovornosti pa nobene.

Ko govoriš o "naši kulturi",

se ti slina nabira v kotičkih ust,

kot da ponavljaš besede,

ki jih ne razumeš,

ampak te grejejo -,

kot stara volnena odeja,

v kateri smrdi po naftalinu

in zatohli samozaverovanosti.

Zvečer, ko zaspiš,

se tvoja vest odplazi od tebe

kot maček, ki pobegne iz hiše,

ker se hoče valjati

po tvojih moralnih ostankih.

Pusti te samega z mislijo,

ki ti je nikoli nihče ne pove naglas:

da je tvoj sovraštveni krik

pravzaprav samo molitev,

v kateri hodiš okoli resnice

kot pes okoli žara -

lačen, nervozen,

in strašansko prepričan,

da ti svet dolguje kos mesa.

Taras Miller