
Včasih so problemi res bili problemi
Nekaj kar smo morali reševati ne glede na izid
Danes se jim reče nastalo stanje
Stanje nekako spejmemo se ne rešuje
Stoji čaka in zastara
Včasih smo hodili in se izgubili
Vendar smo se vedno našli
Danes redko hodimo in se težko izgubimo
Še težje se pa najdemo
Drži se azimuta in pusti koordinante
Bi mi verjetno zabičala stara mama
Ki je bila sod modrosti
Brez pametne ure je točno vedela kje je
Tam ob potoku kjer ji je
V grlu začelo nabijati srce mora zaviti desno
Še vedno sliši njegove besede
Ko jo je prvič srečal
Kako lepa si ji zazveni v ušesih
Pa pohiti do tisočletnega balvana
Kje jo je nekoč ujel in prvič objel
Potem naravnost do stare tepke
Ki je vsako leto rodila
Spomnila se je mrzlih prstov
Ko so po prvi slani pobirali njene sadeže
S pobočja se je videl dim iz hiše Novakovih
Tukaj bi se vedno za kratek čas ustavila
Da so kakšno rekli in ker so bili premožni kmetje
Se je tudi za njo vedno kak priboljšek našel
Pametna ura me opozarja
Da se moram premakniti
A jaz bi še vedno ostala v omami nostalgije
krepka, bravo!
Včasih smo hodili in se izgubili
Vendar smo se vedno našli
Danes redko hodimo in se težko izgubimo
Še težje se pa najdemo
Hvala, fionapanmor. Danes, brez teh pametnih naprav, nikamor in smo vse bolj glupi.�
Branka,
še ena lepa pesem, ki s katero odstiraš tančice preteklosti in spominov ...
Lep pozdrav, Dejan
Tudi mene se je pesem dotaknila, čeprav ne uporabljaš ločil, bi bila v naslovu vseeno dobrodošla vejica - pa tudi pismo v verzu:
Pismo pametna ura me opozarja se mi zdi odveč. Tudi zaključek se zdaj zdi bolj kot komentar (pojasnilo) pesmi. Kaj praviš, ga potrebuje?
Lp, Ana
Živijo, Ana. Zaključek z lahkoto opustim, pismo brišem in vejico v naslovu dodam.
Super, zdaj se mi zdi še boljša ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!