Sedla sva na najino obalo časa.

Nežno so zapljuskali valovi,

stopila sva  v srebrno vodo,

stopinje so se brisale za nama.

Naenkrat sva bila v drugem svetu -

kot v pravljici o kralju na dnu mórja;

dihanje dobilo je drug ritem,

kot bi zmanjkovalo zraka.

In kralj je vladal z milino in ostrino.

Zato je kralj, ker to oboje zmore,

ker zna posuti kožo s cvetjem

in koj za tem – povezati ga v šopek,

da zreva skupaj v barvite rože,

čudiva se, kaj vse v nama zraste ...

Vmes so take, ki jih ne poznava;

vzcvetele so samo na tej obali časa.

Nada