že dolgo me v obraz tiščijo dredasti vozli tvojih las, ki jih imam vedno pod mokrim vzglavnikom. ne vem, zakaj so v dveh bledih stoletjih spremenili barvo. najbrž čas, najbrž čas … seveda, čas preskakuje barve (olivno sivo-zelena si, moja, sivina prevladuje).
in ta vonj, ki mi polzi po hrbtenici, na oljke ob morju me spominja, na strohnele liste v najinem mrzlem blatu, na mrtvo, postano morje. brez burje, brez pometanja, brez premikov. in tam nekje zadaj, daleč za vonjem, namesto oglodanega apnenca v soli, na obali prekopa, nasedla okrogla belina tvoje popolne lobanje ...
kot morje pritiska, ja, čeprav si vame prilebdela po gruberju (vsi mislijo, da je to ljubljanica). ko si objela moja stopala, tam na dnu, pri zapronicah, je bila tvoja koža že ledena. zame.

nisva izplavala, ne takrat.

so rekli, ne vem, da so bili tvoji lasje rdeči, tam pod lipo, takrat. ne vem. noč je bila, moje oči pa prepredene, opleskane z mresti. zato ne vem.

ni važno, ne več.
samo, da te imam.

Lidija Brezavšček - kočijaž