Odšla si na Obalo, vzela

od mesta rodnega slovo,

zaradi boljše klime, dela,

ker tam bolj sinje je nebo.

Vabila si me tja, ko v maju

cvetela je akacija,

pod oljkami v obmorskem raju

čakala si me, gracija.

Ob vikendih na pot sem kreniu

in v mraku stopiu pred tvoj prag;

kako sem, vdan, se te okleniu,

kako biu tvoj poljub mi drag.

Ljubila sva se, ščip nad nama

je plesau z zvezdami vso noč,

divjala hladna tramontana,

bučalo morje je na moč.

A joj, gorje, tiste jeseni

zgubila delo si in up

na boljši jutri dragoceni

je šel po zlu, in srd in strup

srce sta napolnila tvoje,

razšla sva se, kar brez besed,

in z ladjo v nove nade, boje,

si odvihrala v širni svet.

A jaz - na rodnih sem bregovih

ostau s spomini prikovan,

kot bor, ki v severnih gozdovih

o palmi sanja noč in dan,

ždim v vihri snežni brez pokoja,

iz sna te kličem spet nazaj:

o vrni gracija se moja

pod oljke, tja v obmorski raj.

Matej Krevs