Molk kar zbrano pere svoje zvoke,
ti in jaz duha v rokah tišine;
Vakum niča nikdar ne premine,
če ne bom toplila tvoje roke?

Ampak, ne, gotovo nisem tista,
ki bo prva pet besed izrekla,
hočem, a ne bom pred tebe stekla,
trda sem kot ti - podobna. Ista.

Gledaš me le, ko se stran oziram,
a na medle znake sem imuna.
Saj morda ne veš, da kar umiram
v želji, da bom spet kot nočna struna
na kitari tvoji, a radiram
z ihto vsak namig, ki tke ga luna.


Zdaj preberi to: Ti si na vrsti,
da pospraviš najino tišino
in me zvlečeš v svojih not bližino.
Vem, da te srbijo suhi prsti.

Lidija Brezavšček - kočijaž