Noč je mehka, v daljavi trepetajo luči,
glasba se vzpenja v nebo, srce mi malo nori.
Nekaj lepega visi v zraku, še ne znam povedat kaj,
samo čutim, da prihaja, da se iz teme rojeva zdaj.

Ritmu sledim po ulicah, ki dišijo po temi,
vsak zvok me vleče globlje,
kot da me že zdavnaj pozna in kliče k sebi.
Telesa se drgnejo mimo, dekleta, pijače, glasovi,
vse skupaj naredi noč bolj živo.

Na hribu karneval utripa, luči nas zbirajo kot roj,
za vogalom nekdo se smeji, nekdo nazdravi.
Glasba me vzame v veter, me nese, me drži,
kot da mi hoče povedat: “Samo spusti se, pusti.”

Noč vibrira v lučeh, ki mi rišejo pot,
ritem mi teče po žilah, reže temo,
a vseeno je mehka, bolj kot dotik sladkih dobrot.
Ulice so vroče od teles, ki se sučejo v istem krogu,
kot valovi, ki nočejo spat, iščejo drug drugega, v tem slogu.

Na vrhu vse zagrmi – karneval diha kot živo srce,
jaz pa se vržem v ritem, čez vse.
In ko udarim v glasbo, v svetlobo, v noč, ki me gleda nazaj,
se vse razleti v ognjemet – in za trenutek sem tudi jaz ta sijaj.

Tomaž Jevšenak