20250801
Umislili smo si čas,
da bi lahko ostajali,
da bi lahko odhajali -
kot v epizodah resničnega sna,
v sekvencah malih in velikih izgorelosti,
z grešnimi prestopi
med soljo in mornarskimi vozli,
v usmrajenih gatah spomina.
Domišljamo si čas,
da bi lahko ostali
v trenutkih mističnosti,
da bi lahko ubežali
sramotni brezimnosti -
kot v epizodah odbleskov na nebu,
v sekvencah svetlob in tišin,
do mrzlih prh
po golem hrbtu.
Odmišljamo časje,
da ne bi ostajali
brez opravičil zabrazdani
v toplo sled miru;
da ne bi odhajali
v posvečena razpiranja somrakov.
Bežni zdaj in večnost,
skrčena v kuplet
o rigor mortis:
da kamen modrosti
zadiši po ranljivi magiji -
od cimetnih ustnic
do svilnatih dotikov.
Bravo Manja za ta čas, ki vseeno JE z nami, On večen, Mi pa ...
Lp, Caki
Caki, res je divje, če razmišljamo o času kot človeškem konceptu, ki se močno razlikuje od znanstvenih dognanj, kjer nekatera celo njegov obstoj postavljajo pod vprašanj - kaj bi bilo z nami, če bi ukinili čas kot dimenzijo v našem bivanju? Bi to do temeljev zatreslo sistem človeških gonil?
Če ga ukinemo, preimenujemo ali zanikamo, ali se bomo
potem prenehali starati? Ali bomo zaustavili minljivost?
Minljivost v kateri smo VSI enaki!
Dobra!!
Lp, Drago
Dimenzija, ki nas oklepa neopazno, pa vendar se neštetokrat zavemo, kako nas preganja.
Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fionapanmor
- 29. 11. 2025 ob 19:48
- Prebrano 241 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 138.86