Enkrat (samo enkrat) je bil vojak. Na glavi je imel železno čelado, še rajši pa je ponosno nosil gizdalinsko operjen bersaljerski klobuk. Tako, postrani.
Marco Mantovanni.
Zdaj deroča Soča spira preluknjano in preklano porjavelo čelado. (V 92 letih jo je prinesla do elekratarne pri Doblarju.) Zbiralci je še niso našli, pa so prav táko iskali po celi nekdanji fronti. Pač niso imeli sreče.

(A: Je vse to približno taka, realna možnost, da je čelada prav njegova, čeprav statistično gledano malo preoptimistična?
B: Ni pomembno, saj še ni najdena.)

Kakorkoli. O zeleni srajci z našitim žepom, v katerem je imel spravljeno zadnjo cigareto, pismo mami in droben listek s kratkim zapisom (Pesem? Molitev? Kletev? Zaobljuba? Stava? Naslov?), pa ni več nobenega sledu, sprhnjeno jo je deroča voda že pred davnimi desetletji odložila na blatni breg, pod oljčno drevo blizu adrijanske prostranosti. Tam jo je, razcefrano, krvavo ne več (taka je bila, ko mu jo je z roko in polovico prsi vred odtrgalo od torza), zemlja vzela za svojo, skupaj z odpadlim listjem tiste jeseni. Skupaj s cigareto in listki iz žepa ...

A: Kdo je bil? Bersaljer Marco M.?
B: Ne, Marcus Pratnaemer.

Kako? A da so napačne informacije? Se mi zdi, da je bil pesnik.

Soča še teče. Še delajo (sicer boljše) čelade, a neučinkovite.
Marco Mantovanni, Marcus Pratnaemer, Mark Bridgewatter, Markus Oloffson, Marc - Pierre Muyl, Marko Jug?
Kdo si že?
Vsebino zelenega žepa spravi v neprodušno vrečko, ali pa tisti listek pusti na ultrapasni zložljivi poljski postelji, preden greš, ko boš moral iti.

Na listku, Marco, je bila tisto pesem?

Lidija Brezavšček - kočijaž