Namestil si si novo rezalko.

Ob tvojem dotiku

zaiskrim.

Obrežeš me,

iz mene pa se izlije blato,

v katerega sem padla

pred devetimi poletji.

Morala sem se sleči pred vsemi

in ti si se smejal.

Jaz pa sem zamolčala tvoje korake

in sem se po toku misli odpeljala v prihodnost,

kjer režeš cevi

in okoli mene gradiš ograjo,

ker je v tebi nemir

in nočeš, da odidem.

Tega mi ne znaš povedati,

zato me počasi zastrupljaš z železovimi hlapi,

da bom zavedno v tvojih pregorelih očeh

in izrabljenih mišicah.

Da ostanem.

Lili Lapornik Ambrožič