
nekdaj davno je bil sen
sprehajališče uma
drevored
naseljen s pticami
brez neona
in morda on/ona
ter globok pogled v oči
ki traja dlje od nelagodja
vsajenega na vrtove
ki jih zakrivajo
tančice
s presledki
v odtekanju časa
Misli so kakor zamahi sejalca žita, besede kakor zrnja, od klasja do nove kalitve. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!