Vrnila si pomlad
Kot mehka misel na koži
Kot prvi žarek
Ko se prižiga dan

Ob tvojem prihodu
So cvetovi dvigovali glave
Da ujamejo tvojo podobo
Ki žari tudi v temi

Poletje imaš v sebi
V žepih zori pogled
V očeh pa svetlobo
Ki se dotika sveta

Tvoja bližina riše nov spomin
Dotik pa ostaja
Tudi ko večer
Na novo prikaže temo

Na novo struga utira pot
Da preuredi
Napolni srca s strastjo
Tiho da dihata v dvoje

In tam
Med mehkimi šumi trave
So se enojne stopinje
Začele spreminjati
Zelo narahlo
Kot dvom ki se topi
Potem pa odločno
Kot obljuba ki končno zadiha

In končno
So stopinje dobile obliko
V isti pesmi
V istem ritmu
V enakem koraku neba

In so stopinje ostale
Kot bi ves svet hodil počasneje
Da bi jih končno lahko slišal

Matej_Krusic