S prsti se sprehodi dol po mojem hrbtu
muke strastne bom tako spoznal izbrane
moj krik, vse misli, ena sama bolečina
vzdihujem kakor dih vulkana
predam se ti, ko me osvajaš vodoravno.

Dotik dlani me tam prebuja
tokove skrite, ki so čakali letne čase,
v meni se kopiči ogenj, ki ne zmorem ga več skriti,
kot da se svet za trenutek nagne v najin veter.

Vsak tvoj dotik je kot nevihta nova,
razpira me kot cvet, ki pozna le sončne ure;
in ko mi zgodbe šepetaš, ki nimajo besed,
zažari vse, kar je pod kožo.

V razpoki med trenutki
se tišina zruši v globino
iz nje se dvigneva, v spirali diha,
kakor da bi gradila iz pepela v svetlobo.

In ko val doseže končno rob,
razlije se čez naju:
svetloba, ki brez hrupa eksplodira,
in ostane z nama dolgo še potem,
ko noč pozabi, da je bila lepoti priča.

Tomaž Jevšenak