Cesta brez upanja
Mamine zgodbe
o odraščanju,
gologlavi otroci
onkološkega oddelka,
črnobele slike
koncentracijskih taborišč,
cesta na Hrvaškem,
ki je vzela
Tošeta Proeskega.
Roke izpod
potresnih ruševin,
dokumentarec o
podmornici Kursk,
cmok v grlu
zlorabljenih deklet
v intervjujih,
ovinek v Italiji,
ki je vzel
Ayrtona Senno.
Zažiganje čarovnic,
praznina v očeh
tetraplegikov,
lakota v tem stoletju,
letalska nesreča
na Korziki,
avtocesta v Nemčiji,
ki je vzela
Dražena Petrovića.
Spomenik talcem na Žalah,
film Belo se pere na devetdeset,
devetdeseta na Balkanu,
zakoni v Sloveniji danes,
tunel v Parizu,
ki je vzel
princeso Diano.
Žalost,
me kot sirena
pod pretvezo
romantiziranja umetnosti
popelje skozi
tunel lepote,
v njene globine.
Cesta,
ki je vzela
mojo oglodano
željo
po upanju.
Toliko ovinkov
trpljenja,
ki mi povzročajo
slabo vest,
ker žalujem
za sabo.
Menda dnevno odide 170 tisoč ljudi, še več se jih rodi.
Nekaterih znanih se spominjamo, upanje tli,
in nastane pesem.
To si namešal tuge! Zora je...
To so pa res grozljivke
Sami žalostni dogodki.
Prav je, da si to napisal.
Lep dan ti želim.
Irena
Hvala vam za branje,
kljub morbidnosti :)
Lp
.jpg "Nada")
V tej pesmi sem prehodila naše skupne spomine - morda več žalostnih kot veselih, a človek težke čase skuša pozabiti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 26. 11. 2025 ob 10:21
- Prebrano 338 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 274.81