Rja v žilah.

Mesto smrdi po razsutih obljubah.

Kdo je zjebal luč?

Kdo je zjebal mene?

Kosi glasov:

pojdi dol, pojdi ven, pojdi v nič,

ulica bruha moje ime,

narobe zapisano,

kot da se me sramuje.

Pljunek na tleh,

topel še -

ne vem, če je od nje

ali od bogov,

ki so spet izgubili stavo nate.

"Predator brez zoba,"

reče senca,

ali jaz njej,

ali ona sebi.

Besede se parijo med sabo

in rojevajo trupla.

Rez.

Moker zid.

Vlažen vonj po gnusu,

ki se prime jezika.

Nekaj me poljubi na vrat,

nekaj z ostrimi robovi,

nekaj kar nima imena,

samo ceno.

Roke - razmočene,

kot bi jih potegnili

iz odtoka.

Rečejo: "Daj sebe ven.

Pa še tisto, kar skrivaš."

Rez.

Asfalt se odpira,

kot raztrgan želodec.

V njem vidim svoje jutro.

Bruha me nazaj ven.

Pravi:

"Nisem tvoj dom.

Jaz sem tvoja sodba."

Srce utripa kot pokvarjena sirena,

ki opozarja samo še na to,

da je prepozno.

Rez.

Noč me vrže v svojo čeljust,

me prežveči,

me izpljune,

me polomi.

Reče:

"Še en krog, prase.

Še en jeben krog."

In jaz se smejim

kot rezilo,

ki je izgubilo rob,

a še vedno hoče rezat.

Taras Miller