Mraz gre počasi v gozd,
ja, mraz gre počasi v gozd.
Veter tolče čez morje,
listje pada, kot da je utrujeno od vseh teh let.

Breze stojijo tiho v vrsti,
prazne steze škripajo pod njimi.
Burja udarja v strehe,
jaz pa v topli izbi gledam muco.

Stopinje, ki sem jih včeraj pustil v blatu,
so se že zamrznile v led.
Te bodo tam čakale do pomladi,
ko jih mogoče spet najdem, mogoče pa ne.

Nad mano se zbirajo temni oblaki,
v zraku je vonj po snegu.
Zima pride brez hitenja,
a ko pride, prinese tisto tišino, ki jo poznamo samo mi, ki tu živimo.

V hlevu se živali stiskajo skupaj,
tako kot se ljudje stisnemo v dolgih večerih.
Mraz pride skozi špranje,
obrne vsako telo, kot da preverja, kdo je še buden.

V izbi ogenj počasi prasketa,
leni plameni ližejo drva,
toplota se počasi vleče skozi prostor
in mi greje roke, ki so postale hladne od dneva.

Ko zunaj vse utihne,
noč stopi čez prag.
Jutri se spet prižge nebo,
nocoj pa bo prvi sneg tiho legel na zemljo in nam povedal, da je zima tu.

Tomaž Jevšenak