Ob oknu

zapleše v brezskrbnost,
čeprav v njenih očeh
domujeta
led,
črn smog
ki zastreta
pogled,
in dušita
njeno neomajno
prepričanje,
željo
po
lastnem koncu.

Urna sta in hitro švrkneta v nov čas.
Njune stopinje odpotujejo v minulost.

Tam kamor pojdeta,
ni kitar in blišča,
ni svetlobe,
tam ni nikogar.

Sedaj je prišla zima tudi za niju - in z izdihom odvečne teže
pobelia oranice
v najbolj neizprosen dekor.

V vse smeri,
na vseh poteh
upanje zniža
nebesni svod.

K hudi uri pozvanja,
doni v nedogled
bije,
postavljen daleč,
predaleč v osamo.

Kar na enkrat, zraka ni.
Ta neskončni brezup
se
zarije,
zareže
pod korenine,
pod drobovje obstoja,
vlažno mahovje
in ob kresih ognjeni listi pripadajo zemlji,
bele svetlikajoče jagode pa nebu.

Včasih so njuni prehodi brez bremena.
Večer se kakor vnemar čez trupla povleče,
ko ga v meglo kuje nebo,
kadar
v kotu sobe
devica stara,
ostarela,
zgarana
se grozeče napenja.

Kakor zver se divje steka
po oznanilih davnih vekov,
poslednjič v trdo grudo nariše križe, podobe odrešenika
in sramežlivo zaveka.
V dalji ozre
drobce slamnatih okruškov domačega napušča.
Še slanico spusti na prostost,
da lahko svobodna zaječe
kakor dete v pretežkih svitkih,
jaslih.

Slep je njen korak
in temna noč,
v vrtincu srca
prekrije sledi
njene nemoči.

Otožno
zorijo
jagode na jerebikah,
nemirne molitve,
prošnje,
zarote,
mamljivo surovi kriki
zakopani v globoke globeli
kot bi šlo za zven
starih strun,
lokov.

Še sežejo goli prsti
k darovom.
Radi se stegujejo
do robov
spoznanj
in po nèizpétih baladah,
ki gódcem
ne lepijo besedil
na ustnice.

Jernej Jager