
Ne začne se z besedo,
temveč s tišino,
ki valovi kot dih
v nostalgiji hrepenenja.
Njen šepet je odmev
iz preteklosti,
ki je nežen impulz
nenadnega razkritja.
Ko jo bereš,
se odpira kot vrata,
za katerimi ni sobe,
temveč prostor domišljije.
Ko se konča,
ostanejo le besede,
ki se v tišini spominjajo,
da so bile nekoč glas.
Pjesma sjete, tišine i sjećanja. Najbolja koju sam, zatrpan starim i novim izdanjima, pročitao. Moje čestitke za izuzetan poetski uradak.
lpm
Čestitke za občuteno razgrnjene verze!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Žiga Lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!