V srcu, kjer tišina diha,
se rojeva ljubezen, ki ne pozna meja.
Tiste, ki nas žalijo, objemamo s sočutjem,
tiste, ki nas preganjajo, blagoslavljamo s molitvijo.
Kdor ljubi, živi v Božji svetlobi,
in Božja prisotnost se useda v njegovo dušo.

Bog je moč, ki rešuje,
mir v njem se razliva kot spokojna reka.
V njegovih rokah srce najde počitek,
v njegovih očeh se skrbi razblinijo.

Kristus je prišel med nas,
nosil naše trpljenje, pozdravil naše rane.
Njegova ljubezen je bila dar, ne zasluga,
Njegov križ – most do življenja.
Če je On ljubil nas brez meja,
tudi mi ljubimo bližnjega z istim srcem.

Gospod vodi tiste, ki so izgubljeni,
dviga tiste, ki se sklonijo v bolečini.
Njegova roka je bližina in moč,
Njegova beseda – pribežališče za vsako dušo.

V zelenih pašnikih njegove milosti
se duša počasi pomiri,
ob vodah, kjer teče odrešenje,
se srce osveži, duh okrepi.

Gospod je skala, na katero se zatekam,
ščit, ki varuje pred viharji sveta.
V njem je moč, ki premaga strah,
v njem je pesem, ki ne utihne,
v njem je luč, ki razblini temo.

Tisti, ki ga kličejo iskreno,
najdejo pot, ki vodi v mir.
Tisti, ki mu sledijo z ljubeznijo,
najdejo življenje, ki presega smrt.
V Božjem objemu ni izgubljenih,
v Božji ljubezni ni konca,
vsak trenutek je dotik njegove dobrote,
vsak dih – pesem nebeške milosti.

Dejan Živko