Hodim,
spuščam se
s hriba bosonog.
Predstavljaj si prašne sledi
in oblak mušic,
ki mi sledi
do roba časa.

Sonce žge poti,
neskončne kamnite poti,
brez kapljice vode,
brez travnatih bilk.

Bosonoge sledi,
življenje mi beži,
izginjajo v prahu
in vetru
moje sledi.

Moji bosonogi odsevi
se izgubljajo v vetru,
onkraj,
onkraj neskončnih poti.

Ritem je moj kompas,
moj obstoj,
moj svet.

Obstaja razlog
za moje poti:
glasba se skriva
pod mojo kožo,
premika se kot plima.
Z Luno ji sledim,
bosonog za njo hitim.

Jaz sem ritem,
plesalec
na poti Sonca.

Tomaž Jevšenak