RANA
Vidim te v svetlobi
sveče ki gori,
kot da si z meno v sobi,
čeprav nikogar ni.
Gledam te v plamenu,
ki mirno plapola.
Pokličem po imenu,
prav kot da si doma.
A vedno le boleče
spoznavam, da te ni,
ko plamen moje sveče
počasi dogori.
Tako je tukaj z mano
in tak je zdaj moj svet:
Živim z neznosno rano;
trpim že mnogo let.
Čestitke k rimanki, ki hrepeni po neuresničljivi bližini ... lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina Ambrož
- 19. 11. 2025 ob 11:07
- Prebrano 203 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 92.59