Pečico segrejem, da zadiha dom,
zelenjavo v barve večera ujamem,
riž v loncu tiho brbota,
piščanec pa čaka, da z ognjem ga ožgem.

Ko začnem, prižgem luč na štedilniku
in prostor se ogreje, kot bi vdihnil.
Kuhinja je tiha, a že polna pričakovanja,
posoda pripravljena, nož na deski.
Ohrovt prerežem, čebulo narežem,
sladki krompir razporedim, kot je prav.
Papir na pekaču zgladim z dlanjo
in občutek je domač, vsakdanji, miren.
Priprave me umirijo, kot vedno,
pečico segrejem, da zadiha dom.

Nato zelenjavo pokapam z oljem,
dodam sol in timijan med prste.
Vse dobro premešam,
da se okusi že vnaprej spoznajo.
Razporedim po pladnju,
nič zapletenega, samo delo z rokami.
Ko potisnem v pečico, vem,
da bo toplota naredila svoje.
Barve se počasi spreminjajo,
zelenjavo v barve večera ujamem.

Riž sperem, kot so me naučili doma,
da voda odnese prah poti.
Stopim maslo, pustim, da zadiši,
in riž se v njem nežno premeša.
Zlijem vodo, dodam sol,
nič posebnega, samo miren ritem kuhanja.
Par minut zavre, nato se utiša,
pokrov pa me vedno opomni na potrpežljivost.
Vse skupaj deluje skoraj praznično,
riž v loncu tiho brbota.

Ohrovt narežem, mandlje opečem,
šalotko drobno sesekljam za preliv.
Vse zmešam, kot bi zlagal okuse na en kup.
Piščanca začinim preprosto,
sol, poper, česen, paprika — nič več ne rabi.
Ko ga položim v ponev, zacvrči,
in to je vedno zvok, ki dvigne razpoloženje.
Kmalu dobi lepo barvo,
in vem, da bo kosilo uspelo.
Čaka le še, da ga lepo postrežem —
piščanec pa čaka, da z ognjem ga ožgem.

Tomaž Jevšenak