Vse lahko mine,
pa nič zato.

Razen svetlobe v tvojih očeh,
ko me gledaš,
medtem ko se prebujam.

Razen topline tvoje roke,
ki jo čutim,
še preden se dotakne mojega zapestja.

Razen mehkega poljuba
v pregibu vratu,
s katerim me presenetiš,
ko na krilih misli nekam odtavam.

Razen lenega jutra,
ko najini telesi prepleteni
kradeta še malo počitka,
in se najina stopala
tiho iščejo pod odejo.

Razen vonja tvojih las,
ko mi položiš glavo v naročje,
in film odpluje nekam daleč,
midva pa ostaneva na obali.

Vse lahko mine,
in res, nič zato.

Razen vilinskega bitja,
ki plete čarobno prejo med nama
in vsak dan, takšen kot je,
spremeni v večnost.

Brez njega – naj vse mine.

suverena