Iskal sem te med sencami drevesa,
ujel sem le en krhek, mesečev odsev.
Kako naj ujamem dih bežeče sence,
sprašujem, izgubljen, v tišini gozda.

Skozi veje diha sonce, z žarki boža trave,
kjer izgubljene misli izginjajo v daljave.
Za njimi stopam s komaj slišnim klicem,
a noge težke so, kot obložene s svincem.

V travi se zatrese iskra svetlobe stare,
kot da bi luna skrila droben del srca.
Dotaknem se dragulja a v dlani mi razpade,
kot prah, trenutek, ki ga moč ni zadržati.

A vendar hodim dalje po teh koreninah,
med drevesi, ki varujejo vse stare vraže.
Upam, da bom v večnem gozdu našel tisto,
kar mi s sončnim žarkom je v somrak zbežalo.

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/192404/lost

Tomaž Jevšenak