O dežela moja,

kjer ptice nam žgolijo,

med naravo in človekom,

tu vidiš harmonijo.

Naš človek je ohranjal,

tu svoj dom, krajino,

s pridnimi rokami,

z redom, disciplino.

Ta mali košček zemlje,

bil je vedno ljubljen,

nam omogočal preživetje,

je zdaj za nas izgubljen?

V prihodnost sem pogledal:

Kaj neki se dogaja,

odpovedala je pamet?

Glej kaos, ki nastaja!

Po ljubljeni deželi

je zdaj neznana rasa,

nam zemljo poseduje,

ki bila nekoč je naša.

Bolezni nepoznane,

prišle so od drugod,

med ljudstvom po deželi,

še širijo povsod.

Turizem je uničen,

tu nastala je divjina,

kjer bila so polja,

kjer se pasla je živina ...

Prestrašeni ljudje 

držijo se domov,

tam z otroki so zaprti,

se izogibajo gozdov.

Najvažnejše so živali,

ki se povsod množijo,

medvedi in šakali ...

deželo si lastijo.

Prodirajo v mesta,

kjer vladarji se mastijo,

z denarjem, agresijo,

še pamet tam solijo!

Zaverovani vase

in v svoj edini prav;

ko se bodo ti streznili -

bo že prepozno, žal.

(Malo za šalo, malo zares.)

tolminka