Na hodniku klinične tišine

kaplja ura v ritmu paliativne sedacije,

sestre z oči drgnejo utrujene aureole,

kot da bi jih nekdo narisal s poceni markerjem

na steni razpadajoče bolnišnice.

Kapljice morfija padajo

kot placebo za terminalno prognozo -

počasi, prepozno, premalo,

za tiste, ki nimamo živcev čakati 

na moralne komisije debelih farjev 

z rokami, mehkejšimi od hostije 

in glasovi, bolj praznimi od praznika.

Kaj mi bodo pridige o smislu,

ko smisel že diši po nekrozi tkiva,

in ko je življenje samo še spletna anketa

brez gumba "zapri brez odgovora"?

Naj podpis postane skalpel 

in obrazec postelja na izhodu,

naj birokratski žig končno zveni 

kot metronom svobode,

ne pa kot usran zvonček 

ob vhodu v dom za pozabljene.

Če že moram ostati človek,

mi dajte pravico vsaj do izklopa,

ne pa moralnih smetnjakov 

v katere me tlačite kot ostanek večerje.

Ne zahtevam več jutrišnjega dne,

spotaknjenega ob kapljo analgezije -

zahtevam samo dostojanstven EXIT,

brez plakatov, šapel, brez slinaste pridige,

brez sranja o nebotičnikih večnosti.

Če je življenje proces,

potem je smrt zakonit zaključek -

in naj bo glasen, svoboden,

kot raztrgan papir dogme,

ki leti skozi okno

intenzivne nege.

Taras Miller