
Zašla sem...
V osamljenosti in nekem nemirnem miru
sem šla predaleč.
Vse do konca, do tja kamor se pride z zaprtimi očmi.
Tam sem se dotaknila teme.
Vračam se po isti poti, vendar z odprtimi očmi.
In zdaj me nič več ne mori,
pa vseeno čakam, da mine.
Naenkrat razumeš, da imaš dovolj let,
da popraviš vse napake in grehe, ki si jih storil
in premalo časa, da bi užival v tem.
Vsako poglabljanje vase pusti posledice.
Ko padem v topel objem, izgubim kontrolo
in se obnašam, kot da nikoli
nisem slišala za odejo.
Branka,
pesem, ki se jo splača večkrat prebrati!
Lep pozdrav, Dejan
O, Dejan, hvala. Vesela sem tvojega komentarja.
Lepo bodi.
Tudi mene je nagovorila ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!