Pišem ti, sterilna gospa iz knjižničnih kotov,

ti, parfumirana misa papirnatih svetnikov,

kjer se stihi umivajo z antibakterijskim

milom,

da se ne bi okužili z resnico.

Tvoja rima je brezzoba žverca,

tvoja metafora gumijast kondom brez 

sledi sape,

tvoj verz, rjuha, ki je nikoli nihče ni premočil,

ker si alergična na črke, ki še dišijo po 

betonu in krvi.

Nimaš krvi, nimaš žuljev,

nimaš opeklin od lastnih sanj.

Samo razgledni panoramski sejem jajčnih

lupin, ki se bleščijo kot blef diplomiranih

izvajalcev čustev.

Pesniki te nosijo kot medaljo iz kartona,

ponosno kažejo tvojo sterilno pizdarijo 

in si čestitajo kot ministrstvo za nežno,

nežnejše,

najbolj dizajnersko srce.

Sediš ob oknu, šteješ snežinke,

in vsako krstiš za tragedijo.

Jaz pa bi te rad razbil v drobce,

da se končno kaj prereže,

da iz tvojih ran priteče kislina,

ali vsaj eno navadno "jebi ga".

Kjer ni znoja, ni besede.

Kjer ni jebene sence tveganja,

tam stojiš ti: porcelanasta kraljica nečesa,

kar se nikoli ne bo zgodilo.

Poezija brez jajc je religija brez bogov,

boj brez ran,

ljubezen brez vonja po koži,

človek brez udarca,

pička brez toplote.

In če sem zato baraba - naj bo.

Raje bom pesem, ki smrdi po ulici,

kot pa angel v pdf formatu.

Taras Miller