V tišini molitve trepeče svetloba,
vsaka kretnja duše odseva nevidno luč.
Pogum viharja prežene, a ne zapusti;
sreča zveni v tihem darovanju,
srce utiša krike sveta v mehkih plamenih.

Ljubosumje umolkne pred ljubeznijo,
ki prepleta vse rane v nebeško tkanino.
Skromnost hodi po robovih nevidnega,
zvestoba polni kozarce neizrečenih obljub.
Toleranca šepeta s pticami, ki letijo nad griči,
moč sočutja prebuja srca iz kamna.

Vrnimo se k svetemu ognju srca,
kjer vsaka vrlina stoji kot osmerokotna zvezda,
in duša, prekrita z osmimi krili,
leti proti nevidnemu obzorju,
kjer Božja roka nežno vodi
vsako misel, vsak utrip, vsak dih.

Dejan Živko