Ne zbujaj me
v nepravem zatrepu
jutranjih sanj,
ko s tridimenzionalno globočino
sesipa brhka Aurora
vame, kar mora:
srečo in bolečino.
Kje šele buči dan!
Drsim po mrkih škrbinah
centrifuge ida,
po slepookih dolinah
razsvedranega privida;
ne zbujaj me -
lahko bi ostala tam!

Kot trhlo naplavino
me pljuskne ob rob prebujénja,
kadar oči s sončevino
tavajo h kotlu življenja ...
Boli!
Toda ne zbujaj me ti.
Lezi dol k meni,
tesnó me objemi,
zaspi.

Aleksandra Kocmut - Kerstin