Počasi
Kot da bi še on okleval
Ko je odhajala
In je njej odtis bledel
Na mokrem asfaltu
Ko je njena slika
Glodala robove barv

Pesti so čakale
Skoraj nemočne
Da se razprejo v dlani
Ko se je šal ujel v dežnik
Ki je tako dišal po njenem odhodu
Da je nebo pozabilo dihati

Mavrice so napolnile peskovnik
Pozabile na prvotne barve
Modra svetloba je legla name
Pretežka in preostra
Da nisem mogel utopiti ljubezni
V svojem oceanu

In ostal je dež
Razgaljen
Mrzel
Drsel je čez mojo kožo
Da me spomnil
Da telo ne pozabi
Čeprav bi duša rada

Matej_Krusic