zdravnik je to izgovoril kot vremensko napoved,
s praznim glasom,
z modrimi rokavicami, ki so kapljale od smrti.
fluorescentne luči so pele himne za nikogar.

zasmejala si se - ker kaj pa drugega -
in on je nekaj zapisal,
pero je praskalo kot podgana v krsti.
zvenelo je domače.

pozneje si skuhala čaj,
mešala žličko tako dolgo,
da si v odsevu videla nekaj, česar ni bilo tam.
morda majhnega duha,
ali pekočo vest, ki se pretvarja, da je sladkor.

spomnila si se vožnje z avtobusom,
uličnega prehoda, ust, ki so tvoje ime izgovorila narobe.
spomnila si se, da si bila premlada, da bi bila telo.
spomnila si se, da si hotela izginiti
in potem -
skoraj, si.

v tvojem trebuhu je mrtev otrok,
in včasih brca,
a samo, ko skušaš zaspati,
samo, ko se noč preveč približa,
diši po bolnišnicah in starih moških.

šepetaš mu,
mu praviš ljubček, mu praviš dolg,
mu ne praviš nič,
in včasih prisežeš, da ti šepeta nazaj -
ne besede, ampak moker, sramoten oprosti.

jutri ga bodo vzeli ven,
so rekli.
kot zob.
kot da je dan za smeti.
kot konec.

prikimaš.
greš domov.
prižgeš cigareto nad umivalnikom,
gledaš, kako se dim dviga kot krst, ki se je ponesrečil,
in za trenutek -
samo za trenutek -

začutiš, da se nekaj premakne.

Hors