Najprej je bila obvladljivo pričakovana,
a razraščala se je s požrešnostjo.
Ne veš, kdaj si začel dihati skozi njene liste
praznino nemoči.
Padal si skozi črne megle.
Neusmiljeno so te strgale,
da si se zvijal navznoter
kot suh bukov list.
Otopelost je stiskala bronhije
in razmazovala nespečnost.

Ko si tako strmel v obglodano luno,
je njen tanek nasmeh,
priplaval do tebe...
kar tako.
Spravil si drobtinico pod jezik
in bil hvaležen.

nada pecavar