Napisal ti bom sonet ali pač neko poezijo ljubezni, ki bo lepša in daljša od najlepše napisane pesmi o ljubezni...gledam v nebo...če sije sonce, sije tako vroče za naju kot da bo počilo vesolje...če so oblaki ,zastrejo nebo kot da moja naklonjenost zastre vse iskre ljubezni do vsega živega na tem planetu...če dežuje, so vse te kaplje iskrice ljubezni ki se trudijo, da bi pogasile vsemogočni ljubezenski ogenj vsemogočne vesoljske ljubezni povsod...sem ker si ti...in si ti ker sem jaz...ne zmorem brez tvojega obstajanja in le šepet tvoje sence mi da dokaz o mojem obstoju. Nisem jaz ,če nisi ti tu...mislim brez misli,ko te nimam ob sebi in samo neobstoj mi da potrditev, da sem izgubil nekaj vsemogočo vesoljnega, ko sem izgubil tebe. Zakaj je obstoj tako krut do mene ne vem, a se zavedam, da sva na nek način vedno in neskončno povezana. Ljubezen čutim v popolni globini svoje Biti in Vem da tudi ti čutiš mene. Včasih si želim, da bi lahko čas zavrtel nazaj,a kaj ko bi s tem porušil celotno harmonijo časa in prostora. Pa kaj! Z veseljem bi razdrl celo večni raj od Adama in Eve, samo da sem spet v objemu s tabo. Kakšne lepe nečloveške vibracije sva imela skupaj...kot da bi si vse skupaj izmislili vsemogočni bogovi...pa jebeš te bogove...jaz in ti sva višja in bolj vseobsegajoča od vseh božanskih stvaritev...
zmanjkuje mi besed ,a tebi Tanja bom lahko zmerom pisal besede ljubezni. ...v sami srčiki obstoja, živim samo zato ,da ti razkrijem svoja čustva. Ko bi takrat le poslušal svoje srčne občutke in bi te za večno vzel za svojo princesko. Hja...bila bi moja žena in jaz bi se klanjal pred tabo....pa ne kot suženj...bila bi oba v ravnovesju in bila bi enakopravni bitji tukaj...res pa je da bi te imel kot za kraljico vesolja...oprosti za vse,mogoče pa se vse to zgodi v naslednji inkarnaciji...držim pesti da se srečava nekoč kot popoln vesoljski prah in skupaj mogoče ustvarima lepše vesolje...ljubim tvoj obstoj...Hvala

Matic L