Tako mimogrede, te bom povedla med svoje besede. Slekla ti bom rokave, da se boš z mano potopil med valove povedanega. Skupaj bova lovila zrak. Z lasom ga bova krotila, ko bo bučal kakor orkan iz pripovedi.

Kajti vsakdo od nas ima zgodbe, ki se ne dajo zlahka uloviti. Ki se ne dajo ukrotiti v običajen dan. V dan - le od jutra do večera. Raztezajo se čez tedne in leta. Tako da ne veš, ali jih ti spremljaš ali one tebe.  

Če minejo? Minejo. Vsaka po svoje izginejo. Kdaj, kot bi jih sploh ne bilo. Sesujejo se kot domine. Da se vprašaš, v kaj si verjel. Spet drugič počasi izginjajo. Dolgo,  kot da se za to še odločajo.

O, seveda traja, da jih pospraviš v predalček spomina.

Se kdaj vrnejo? Se. Včasih z ihto razbijejo okna in vrata svoje ječe. Drugič, se zdi, kot da ti šine perut sove mimo obraza. Da vzdrhtiš in se v hipu spomniš okusa poljuba ali pa bolečine.

Mogoče ti nekoč povem zgodbo. Eno od njih. Ali bom razvezala mašno čez darilo, ali pa bom snela prevezo čez zlom? Ne vem.

li