Prav res žgečkljivo

me zabava,

ko Hafis mi poljublja

konice prstov na nogah.

In se rahlo omotičen

od božje gugalnice

na najinem vrtu

smešno pozibava.

Saj mi močno laska,

ko še z barvami razgraja -

a res mu nisem muza prava,

čeprav priznava,

da v temi pač vse kresnice

žare zeleno.

Zato se samo muzam

in nasmiham,

ne pridem niti do besede,

ker sem tam

snedla kos neba,

popila val morja -

pa se mi zdaj

nenehno

 kolca.

fionapanmor