Zgrešil sem pot, kjer luč Tvoja je sijala,
in v temi srca sem iskal svoj raj;
a greh je v meni pustil ledeni kraj,
duša je jokala, v prah se razdrobila.

Pred duhovnikom sem srce razkril v solzah,
v spovedi razkril sem rane svoje dni,
in on — kot zdravnik, ki zdravi, ne sodi —
mi dal je epitimijo, blago v mukah.

Molitev sem opravljal v tihoti noči,
in vsaka kaplja znoja bila je seme,
iz katerega v meni mir vzklil je znova.

Zdaj čutim: milost v meni tiho diši,
in greh, ki me je vezal, v pepel se steme —
kajti pokoro rodi sladkost Kristova.

Ko minil je čas solz in tihi trud,
v srce se vrnila je milost sveta;
kot sonce po nevihti čista, zlata,
se razlila v meni Tiha Dobrota.

Nekoč sem trepetal pred Sodnikom, zdaj
poznam Očeta, ki objema z lučjo;
v molitvi čutim nežno Njegovo roko —
in vse, kar sem bil, v Njega mir zdaj pada.

Epitimija je bila kot pot čez vihar,
a vodi v raj duš, kjer trpljenje zori
v sladkost, ki presega vsako besedo.

Zdaj moja volja z Njegovo v eno žari,
v srcu je molitev kot goreč oltar —
in vse sem odpustil, ker On je odpustil meni.

Dejan Živko