Pozno popoldne,
samo gib do večera, breze slačijo veje.
Meglice se posedejo,
kot da ne bodo nikoli odšle iz doline.
Hladen piš pometa listno dvorišče.
Šuštenje prikliče iz podrasti duše
valove poletja,
zib drobnih, sprijetih ročic -
igriv tek v življenje.
Kaj ni bil tisti prešerni smeh,
kaj niso bila tista radostna ščebetanja
ravno zato, da ogrevajo,
ko se toplota preveša v čas mraza?
Tako preteklost vešče primesi trenutke v sedanjost,
ko se zavest oddaljuje - prizanesljivo zamegljena.
"Tako preteklost vešče primesi trenutke v sedanjost,
ko se zavest oddaljuje - prizanesljivo zamegljena."
lpm
Mirko hvala.
Svit imaš prav, veter se podvaja. Hvala.
lp obema
Vedno upamo na prizanesljivost, upamo, da se megla razprši, vedno čakamo na dotik, na verze, ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 10. 11. 2025 ob 08:35
- Prebrano 274 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 102.9