Zelene, rdeče, črne sveče - prižigamo
na grobu v spomin na dneve sreče.
Jesensko listje z vej se vsipa
megla se več iz dolin ne umika.

Mraz pritiska skozi vrata,
v brlogu v gozdu,
medveda dva spoznata
spat bo treba, leto šlo je h koncu.

Oblakov sivih veter ne premika,
kot pokrov, kot težka deka,
ta sivina na mesta in vasi polega.

In zvečer, ko vonj po snegu
v tiho sobo vstopi,
skozi špranje zrak ledeni
v toplo hišo sili.

Tam pod puhasto odejo
otrok, v zavetju tihe sobe,
s pravljico v domišljiskem svetu
s poljubom mame
se v sanjski svet zaziblje.

Tomaž Jevšenak