
Ko spet
nevihta te ujame
in zdi se ti,
da svet se maje,
takrat nikogar ni,
ki ti verjame,
da prav zares
si srečal zmaje.
Takrat srce dojame:
nikomur mar ni
tvoje rane!
Ker svet je kamen.
Le Bog je zvest,
le On ostane.
Le On v temo ti posveti,
ko sam si, v noči.
Ker On je plamen
ta, ki v tebi sveti.
Amen.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!