
včasih sem kadil jutranji zrak
kot da bi imel izposojena pljuča
in temu rekel meditacija.
dnevi so prihajali z vljudnimi navodili -
vstani, speri, ponovi majhno obupnost -
a sem ves čas izgubljal priročnik
v gubah lastnih namenov.
nekega večera se je pojavila luna,
pijani kovanec v žepu neba,
in rekla: morda nehaj se pretvarjati,
to je samo vaja.
tako sem poskusil.
očistil sem ogledalo.
pustil sem sporočilo staremu sebi,
napisal: “šel sem lovit prihodnost. ne čakaj.”
sonce, radovedno kot vedno,
je pokukalo čez obzorje kot neplačan račun,
in rekel sem v redu, pa naredimo po tvoje -
brez mehkih smrti v skodelicah kave,
brez zvestobe teži.
čudno je, kako se začne sprememba:
ne s trobentami ali angeli ali terapijo,
ampak z absurdno mislijo,
da si morda zaslužiš začeti znova.
zdaj hodim lažje.
zrak mi odpušča na obroke.
vsak dan pride z nasmehom
in rahlim mačkom upanja.
še vedno sem razmetan,
a drugače razmetan,
tak, ki sadi stvari,
tak, ki verjame,
da so tudi pleveli preroki,
če jih nehaš ogovarjati z napačnimi imeni.
in ja,
svetloba se cedi iz razpok,
mesečina mi teče po žilah,
in če prisluhneš dovolj tiho,
boš slišal stare navade,
kako pakirajo kovčke,
momljajo kletvice,
ko se vrata končno zaprejo.
... in če prisluhneš dovolj tiho,
boš slišal stare navade,
kako pakirajo kovčke ...
(✯ᴗ✯)
Bravo, čestitke,
... za napisano in za spremembo, ki se začne:
"z absurdno mislijo,
da si morda zaslužiš začeti znova."
Lp, Marija
Hwala vsem. Danes se še mal' pobiram od tekočega tedna ... ampak do jutro, ko se teden znova začne, bom mogoče že 100% :D.
vauuu - še ena izjemna, sede globoko in ostane
Super sprememba in Luna, pijani kovanec v žepu neba in sonce, ki kuka kot neplačan račun ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Hors
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!