Kaj bi rad?

Se naslajal nad mojim življenjem?

Se smejal mojemu porazu?

Kaj bi rad?

Ubil bi, kar že itak umira?

Zmečkal bi, kar je že zmečkano?

Kaj bi rad?

Pohodil bi, kar je že pohojeno?

Zasmehoval bi, kar je že zasmehovano?

Ti je užitek,

ko me gledaš,

kako razpadam?

Kar so drugi naredili,

zdaj je tvoj teater.

Sediš na stolu in uživaš.

Jaz sem oder.

Jaz sem nastopajoča.

Ti občinstvo.

Glasen smeh, rdeča lica na mojem obrazu.

Sram!

Nastopa je konec.

Maske so padle.

Tvoj aplavz me zlomi,

zrušim se na tla.

V tišini se obrnem,

zagrabiš me za dlan,

še vedno z nasmehom,

pohvališ predstavo,

ki je moje življenje.

Slišim bitje svojega srca,

tvoj dih, moje misli.

Tresem se.

Približaš se.

Čutim sapo.

Strah me je.

Odrineš me.

Padem na tla.

Krohotaš se.

Jočem.

Zaprem se vase.

Zbežim.

Jočem.

Hlipam.

V sebi norim.

Nikoli več razkrita,

na piedestalu tega teatra,

pred občinstvom.

Konec predstave.

Anonimna