Počasi prodiraš v moje misli.
Pajčevino bi rad odstranil z mojega srca,
pobiraš ostanke nekoga drugega.

Tvoje besede so lepe, kot sončni vzhod.
Tvoj objem — kot veriga, ki se nikoli ne strga.
Končno sem pomembna. Tebi.
Lepo mi je.
Pozornost mi ustreza,
a misel uhaja —
da boš koščke sestavil,
ki se bodo nekoč spet razbili.
In spet bom trpela,
jokala, hrepenela.

Raje ne začni —
kar lepo je, lahko boli.
Raje pojdi, čeprav si želim tvoje bližine.
Raje me pozabi, čeprav te jaz ne bom.
Raje odmisli, čeprav so moje misli pri tebi.

Ampak ne morem.
Drugače ne znam.
Ostajam v preteklosti čustev,
v viharju prejšnjih dni,
v obupu ostankov, ki jih je pustil nekdo.
Gnijem — pa bi si želela cveteti.
Trpim — pa si želim živeti.
V strahu pred ponovnim padcem,
pred vsemi koščki,
ki jih nisem več zmožna pobirati s tal.
Utrujena sem od preteklosti, želja, upanja in hrepenenja.

Pusti me.
Drugače ne gre.
Sem, kar sem.
Drugače ne znam.
Zmešnjava v moji glavi,
v srcu, povsod.
Odidi. Ne misli več.
Odidi. Pozabi me.
Ljubim te.

Anonimna